Obračun bonitete zaposlenim

Obračun plač zaposlenim je lahko precej kompleksna zadeva, ki zahteva predvsem poglobljeno znanje in izkušnje, saj se le tako lahko ognete plačilu kazni pri morebitnih inšpekcijskih nadzorih ter v morebitnih sporih z zaposlenimi.

V tokratnem prispevku bom malo bolj podrobno opisala obračun bonitet ter na kaj moramo biti še posebej pazljivi, podala pa bom tudi nekaj primerov izračuna bonitet.

V skladu z Zakonom o dohodnini je boniteta vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo. Torej iz tega sledi, da kakršnokoli ugodnost dobi zaposleni s strani delodajalca, bi praviloma delodajalec moral obračunati boniteto in za vrednost te ugodnosti obračunati prispevke ter akontacijo dohodnine.

Za boniteto se po Zakonu o dohodnini NE ŠTEJEJO:

•  ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem zaposlenim pod enakimi pogoji, kot je npr. prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih in v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti;

• plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje zaposlenih, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem v okviru izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu v skladu z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu. Pri tej točki je pomembno, da se izobraževanja nanašajo na poslovanje delodajalca, kar pomeni, da je izobraževanje ali usposabljanje v interesu delodajalca, npr. je izobraževanje pogoj za določeno delovno mesto, ki ga zaposleni opravlja ali pa se pričakuje, da bo to izobraževanje oz usposabljanje vplivalo na boljše poslovanje podjetja ipd… Skratka, pomembno je, da lahko dokažemo, da je izobraževanje povezano s poslovanjem podjetja. V nasprotnem primeru se plačilo izobraževanj in usposabljanj šteje kot boniteta zaposlenega;

• plačila delodajalca za zdravstvene preglede zaposlenih, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu in bi opustitev zdravstvenega pregleda oziroma plačila pomenila kršitev zakona in s tem kazensko odgovornost delodajalca;

• plačila delodajalca za cepljenje zapolenih, pod pogojem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta delojemalca skladno s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sledi, da je treba takemu zaposlenemu zagotoviti cepljenje;

• plačila delodajalca za zavarovanje zaposlenih za nesreče pri delu, ki ga je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona in bi opustitev zavarovanja oziroma plačila pomenila kršitev zakona; 

• uporaba parkirnega prostora, ki ga delodajalec zagotovi zaposlenemu;

• uporaba računalniške in telekomunikacijske opreme, ki jo delodajalec zagotovi delojemalcu.

Kaj pa se torej šteje kot boniteta?

• izobraževanje in usposabljanja zaposlenih, ki niso povezana s poslovanjem podjetja;

• zdravstveni pregledi v večjem obsegu, kot to določa Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev – Pravilnik in ZVZD-1. V tem primeru vrednost dodatnih zdravstvenih pregledov predstavlja boniteto zaposlenega. Če je dodatni zdravstveni pregled opravljen hkrati z zdravstvenim pregledom, ki ga določa Pravilnik in ZVZD-1, zgolj vrednost dodatnega zdravstvenega pregleda predstavlja boniteto zaposlenega. Pri tem velja omeniti aktualno tematiko testiranja, samotestiranja in cepljenja zaposlenih. Na podlagi pojasnil FURS-a, je stroške testiranja dolžan nositi delodajalec in tako se strošek testiranja za COVID-19 ne šteje kot boniteta le v kolikor delodajalec na podlagi opravljene ocene tveganja in ob izvedenih organizacijskih, tehničnih in drugih ukrepih za preprečevanje tveganja za okužbo z virusom SARS-CoV-2 ter ob ugotovitvi, da je tveganje še vedno nesprejemljivo, določi, da morajo za varno in zdravo delo v podjetju ali na določenih delovnih mestih, delavci, izpolnjevati pogoj testiranja na COVID-19. V nasprotnem primeru se strošek testiranja šteje kot boniteta. Podobno velja za cepljenja s strani delodajalcev, in sicer, da se strošek cepljenja zaposlenih ne šteje kot boniteta, mora biti cepljenje delojemalcev povezano z ugotovitvijo možnih vrst nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu in v delovnem okolju ter na tej podlagi pripravljene ocene tveganja. Po drugi strani pa zagotavljanje samotestiranja v skladu z Odlokom ne predstavlja nikakršne ugodnosti za delavca in posledično ne predstavlja bonitete v skladu z ZDoh-2, saj ne gre za storitev, ki jo lahko zaposleni koristi tudi izven delovnega proces;

• popust pri prodaji blaga in storitev,

• zavarovalne premije in podobna plačila. V kolikor zavarovalna vsota pripada delodajalcu, se to ne šteje kot boniteta, če pa zavarovalna vsota pripada zaposlenemu, je treba takšno zavarovalno premijo ne glede na naravo oziroma vrsto zaposlitve šteti za boniteto in ustrezno izračunati, odtegniti in plačati dohodnino;

•  darila, ki jih zagotovi delodajalec na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu zaposlenemu ali njegovemu družinskemu članu. Tukaj velja omeniti, da se darila, ki jih prejmejo zaposleni občasno in, če seštevek vseh daril ne presega 15eur mesečno (npr. darila kot so vino, čokolada, karta za fitnes, ipd), potem taka darila ne spadajo pod boniteto. Prav tako pod boniteto ne spadajo darila, ki jih delodajalec podari otrokom zaposlenih v mesecu decembru (npr. darilo za Božička), pod pogojem, da je vrednost darila manjša od 42eur in da so otroci mlajši od 15 let.

• pravico zaposlenih do nakupa delnic

• posojila brez obresti ali z obrestno mero, ki je nižja od tržne, se boniteta določi na podlagi tržne obrestne mere, ki je določena v Pravilniku o priznani obrestni meri. Za posojila, odobrena pred letom 2005, se boniteta določi z upoštevanjem obrestne mere, ki je bila po pravilniku prvič objavljena, torej januarja 2005.

• nastanitev – če delodajalec zaposlenemu zagotovi stanovanje, se mu zaračuna boniteta v tržni vrednosti stanovanja ali v višini stroška delodajalca, v kolikor delodajalec zagotavlja zaposlenemu nastanitev po znižani ceni, se zaposlenemu obračuna nastanitev le v razliki med plačilom zaposlenega in tržno vrednostjo. Enak princip velja tudi pri počitniških kapacitetah.

• uporabo vozila za osebne namene

Ker je boniteta za uporabo vozila za osebne namene najbolj klasična oz. razširjena vrsta bonitete pa jo v nadaljevanju opišem bolj podrobno. Boniteta za avto se obračuna na način, da se mesečno zaposlenemu obračuna 1,5% od vrednosti avtomobila, če si zaposleni sam plačuje gorivo oz. 1,875% od vrednosti avtomobila, v kolikor delodajalec zaposlenemu plačuje tudi gorivo. V primeru, da si zaposleni sam plačuje gorivo, mu pripada tudi neobdavčeno nadomestilo za prevoz na delo. V kolikor pa delodajalec zaposlenemu plačuje tudi gorivo, se mu torej obračuna višja boniteta, ni pa opravičen do neobdavčenega nadomestila za prevoz na delo. Pomembno je omeniti tudi, da se obračunana boniteta zniža za 50%, v kolikor zaposleni službeno vozilo v privat namene uporablja manj kot 500km mesečno.

Potrebno je tudi voditi evidence o prevoženih kilometrih za osebne namene in namene službenih poti. Predvsem so sledeče evidence pomembne v primeru dokazovanja znižanja bonitete.

Vrednost avtomobila se prvo leto obračuna po nabavni vrednosti avtomobila. Drugo, tretje in četrto leto zmanjšujemo vrednost avtomobila po 15% letno, peto, šesto in sedmo leto po 10%, v naslednjih letih pa je osnova za obračun 10% nabavne vrednosti avtomobila. Enako velja tudi pri rabljenemu vozilu, prvo leto je vrednost avtomobila dejanska nakupna vrednost, potem pa se vrednost znižuje po enakem ključu kot to velja za nova vozila.

Obračun bonitete za uporabo električnega vozila pa se razlikuje od obračuna bonitete za klasična vozila, in sicer se obračuna boniteta v znesku 0,3% nabavne vrednosti vozila mesečno, za vsak začeti koledarski mesec uporabe vozila, če vrednost ob pridobitvi vozila, vključno z DDV, ne presega 60.000 eur. Če nabavna vrednost ob pridobitvi vozila, vključno z DDV, presega 60.000 eurov, se za presežni del nabavne vrednosti boniteta obračuna po ključu predstavljenem zgoraj. Vrednost od katere se obračuna boniteta se izračuna po enakem ključu kot za klasična vozila, prav tako se boniteta zniža za 50% v primeru, če zaposleni mesečno v privat namene vozilo uporablja manj kot 500 km. V kolikor zagotavlja gorivo delodajalec se boniteta zviša za 25%.

PRIMER 1:

Delodajalec nudi zaposlenemu službeni avtomobil za privat namene. Nabavna cena avtombila z DDV: 22.500 eur.